Zakaj pa ne islam?
1. predavanje v ZVEŠ-evi seriji »Zakaj pa ne … ?«
Nenad Hardi Vitorović

Kaj je islam? Arabska beseda pomeni predanost, mišljena pa je predanost Bogu. Takoj se zastavi naslednje vprašanje, namreč: Kateremu bogu? In odgovor se glasi: edinemu Bogu. Tako recimo v drugi suri Korana beremo vrstico 255:

Obstaja le en Bog – Živi in Večni! Ni drugega boga. (2, 255)

In če beremo začetek sure 112:

Reci: »On je Bog, Edini! 2 Bog je pribežališče. 3 Ni rodil in ni rojen, 4 nihče mu ni enak.« (112, 1–4)

Pri tem je vrstica 2 (Bog je pribežališče, zatočišče;) lahko mišljena tudi v smislu: Bog je neodvisen od vseh in vsega, vse in vsi so odvisni od njega; zato se lahko prevaja kot »Bog, Absolutni«. Koranično pojmovanje Boga je torej čisti monoteizem, ki jasno ločuje med Stvarnikom in stvarstvom. Obstaja samo en resnični, popolnoma sveti Bog, stvarnik in gospodar vesolja, in samo ena prava vera vanj – predanost. Predanost Bogu, ki ga ne vidimo, a je povsod očiten.

Tistim, ki berejo Biblijo, se pravkar prebrana koranska citata gotovo slišita domače. Tudi biblično pojmovanje Boga je namreč čisti monoteizem, a je, kot bomo videli, drugačen. Za zdaj si oglejmo le dve podobni mesti. Prvo je iz Tore, iz Pete Mojzesove knjige, šestega poglavja:

Poslušaj, Izrael: GOSPOD je naš Bog, GOSPOD je edini! 5 Ljubi GOSPODA, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vso močjo! (5Mz 6, 4–5)

Drugo je iz Evangelija po Marku, dvanajstega poglavja:

Eden izmed pismoukov je slišal, kako razpravljajo, in videl, da jim je Jezus dobro odgovoril; pristopil je in ga vprašal: »Katera je prva od vseh zapovedi?« 29 Jezus je odgovoril: »Prva je: Poslušaj, Izrael, Gospod, naš Bog, je edini Gospod. 30 Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, iz vse duše, z vsem mišljenjem in z vso močjo. 31 Druga pa je tale: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Večja od teh dveh ni nobena druga zapoved. (Mr 12, 28–31)

Te druge zapovedi ni vpeljal šele Jezus, tudi ta je namreč iz Tore (3Mz 19,18). Vendar jo je Jezus nekako skoraj izenačil s prvo: postavil jo je na isto raven. Danes to nekateri razlagajo celo v smislu, češ Jezus je hotel poudariti, da je vseeno, v kakšnega Boga verujemo, pomembno je le, da smo dobri drug do drugega. Jezus jim tako nastopa kot učitelj etike. Toda prepričan sem, da je Jezus s tem hotel poudariti nekaj povsem drugega. Kaj? K temu se bomo še vrnili, saj je ključno za razumevanje razlike med bibličnim in koraničnim monoteizmom, se pravi razlike med bibličnim in koraničnim pojmovanjem Boga. Ta razlika pa nam bo pomagala razumeti specifičnost islama (in krščanstva seveda).

Bog v Koranu in Bibliji
Najprej nadaljujemo kjer smo začeli, se pravi v Koranu. Kot smo že namignili, je edini Bog tudi vsemogočni stvarnik. Na začetku sure 57 beremo:

V imenu Boga, Milostnega, Usmiljenega!

Vse, kar je v nebesih in na zemlji slavi Boga, on je Mogočni in Modri! 2 On ima oblast v nebesih in na zemlji, on daje življenje in smrt, on je vsemogočen! 3 On je Prvi in Poslednji, Razvidni in Nevidni, on je vseveden. 4 On je tisti, ki je v šestih dnevih ustvaril nebo in zemljo in se nato usedel na prestol. On ve, kaj gre v zemljo in kaj prihaja iz nje, kaj se spušča z neba in kaj se dviga k njemu. Bog vidi vse, kar delate. 5 On je vladar nebes in zemlje, in k Bogu se bo vse povrnilo. 6 On preliva noč v dan in dan v noč. On ve, kaj je na dnu vaših src. (57, 1–6)

Vidimo, da je vsemogočni stvarnik tudi vsevedni sodnik. Pri tem je treba poudariti, da je pred vsako suro, razen pred deveto, postavljen prav ta nagovor ki ste ga najbrž opazili: V imenu Boga, Milostnega, Usmiljenega! Gre za ponavljanje prve vrstice prve sure. Uvodni stavek Korana torej predstavlja Boga kot milostnega in usmiljenega in z njegovim ponavljanjem se ta karakterizacija poudarja. Seveda pa najdemo podobne (in podrobnejše) opise tudi znotraj drugih sur. Tako lahko beremo v suri 4:

Bog odpušča in je milosten. 26 Razkriti vam želi znanje, vas usmeriti na pravo pot, po kateri so hodili vaši predniki, in želi vam odpustiti. Bog je vseveden in moder! (4, 25d–26)

Bog je namreč od vsega začetka spuščal svoje razodetje (ajate, tj. znake oz. čudeže) izbranim posameznikom, ki so s tem postali njegovi poslanci, oziroma preroki. Ti so ljudstvu oznanjali Božjo voljo, kot tudi njegov značaj: da je on svet, vzvišen in edini Bog, ki je človeka ustvaril, da bi ga ta častil, kot beremo v suri 51:

Džine in ljudi sem ustvaril samo zato, da me môlijo. 57 Ne zahtevam od njih, da bi me oskrbovali ali hranili. 58 Oskrbuje le Bog, Močni in Mogočni! (51, 56–57)

Tu obenem vidimo, da je Bog tisti, ki vse hrani in oskrbuje, da je Bog tisti, ki vse vzdržuje in vse ohranja. Ni kakor kultna božanstva, ki so jim ljudje darovali od svojih pridelkov, nekateri celo svoje otroke, da bi jim ti v zameno naklonili dobro letino, zmago v boju ipd. Po drugi strani pa ti dve vrstici poudarjata distanco med Bogom in ljudmi. Ta je razvidna tudi iz 51. vrstice 42. sure:

Ne pristoji človeku, da bi Bog govoril z njim, razen po razodetju ali izza zastora, ali pa po selu, ki z njegovim dovoljenjem razodene, kar On hoče. Zares je vzvišen in moder! (42, 51)

Tudi Mohamedu naj bi namreč razodetje bilo spuščeno, oziroma »poslano dol« prek angela (Gabriela).

Tu je že ena precejšnja razlika med biblično in koranično podobo Boga. če Bog v Koranu razodeva svojo voljo, tako da to razodetje »pošilja dol« oz. spušča svojim poslancem, Bog v Bibliji razodeva sam sebe. To razodevanje Boga doseže vrhunec, ko se Bog sam »spusti dol« k človeštvu in se razodene v Jezusu. Zato se Jezus imenuje tudi Beseda.

Morda ste zasledili še kako razliko, toda tudi podobnosti ste bržkone opazili. Te namreč niso niti majhne niti naključne. Muslimani verjamejo, da je Bog razodetje svoje volje za človeštvo dokončno spustil v Koranu, in sicer svojemu poslednjemu preroku Mohamedu, ki ga sura 33, vrstica 40 zato imenuje »pečat glasnikov vere«. Mohamed pa je s tem zadnji v nizu prerokov, med katerimi pred njim izstopajo Noe, Abraham, Mojzes in Jezus. Po svoje izstopa tudi David. Njemu je Bog namreč spustil Psalme (4, 163) – eno izmed treh knjig, ki jih je spustil pred Koranom. Drugi dve sta Tora oz. Postava, ki je bila dana Mojzesu in Evangelij, dan Jezusu. Pri tem so po Koranu nekateri preroki ostali neimenovani, kot pravi četrta sura, vrstica 164:

Razodevali smo se še poslancem, o katerih sem ti prej govoril, in drugim, o katerih ti nisem ničesar povedal. (4, 164)

Število prerokov iz omenjenega razloga ne more veljati za dokončno (lahko da je kje bil kak prerok, za katerega se ne ve), toda na splošno za prvega štejejo Adama, sledijo pa mu: Enoh,

Noe, Eber, Šelá, Abraham, Lot, Izmael, Izak, Jakob, Jožef, Job, Jitro, Mojzes, Aron, David, Salomon, Elija, Elizej, Jona, Zaharija, Janez Krstnik, Jezus in Mohamed. Vsi ti so bili predani Bogu, kar pomeni, da so bili vsi muslimani. Islam (predanost Bogu) je tako izvirna (in tudi edina) vera. Tisti med vami, ki Biblijo redno prebirate, ali pa ste jo kdaj brali in imate dober spomin za imena, ste verjetno vsa ta imena prepoznali, čeprav niste vseh povezovali z vlogo preroka. Eno izmed mest v Koranu, ki tvori jedro za ravnokar našteti seznam Božjih poslancev oziroma prerokov, pa je sura 6, vrstice 84–88:

Abrahamu smo naklonili Izaka in Jakoba. Oba smo usmerili na pravo pot, tako kot še pred njima Noeta in od njegovih potomcev Davida in Salomona, Joba in Jožefa, Mojzesa in Arona – tako nagrajujemo te, ki delajo dobro – 85 in Zaharijo in Janeza Krstnika, Jezusa in Elija – vsi ti so bili dobri – 86 in Izmaela in Elizeja, Jona in Lota – vse njih smo povzdignili nad druge ljudi. 87 Tudi nekatere njihove prednike in njihove potomce in brate, smo izbrali in usmerili na pravo pot. 88 To je Božja pot, na katero usmerja svoje služabnike – kogar hoče! (6: 84–88a)

Druga imena iz zgornjega seznama so omenjena v drugih surah, podoben seznam pa daje 4. sura (v vrsticah 163–165). Toda to, kar tu, v šesti suri, nepričakovano izstopa, je zadnji stavek, zaključek 88. vrstice:

če pa bi oni imeli druge za Bogu enake, bi bila vsa njihova dejanja zaman. (6: 88b)

Kaj to pomeni? Pomeni, da če ne bi bili predani edinemu resničnemu Bogu, bi vsa njihova dobra dejanja do drugih ljudi bila zaman. Nekaj – formalno gledano – temu presenetljivo podobnega beremo v trinajstem poglavju Prvega pisma Korinčanom:

In ko bi razdal vse svoje imetje, da bi nahranil lačne, in ko bi izročil svoje telo, da bi zgorel, ljubezni pa bi ne imel, mi nič ne koristi. (1Kor 13, 3)

Kaj tu pravi Jezusov poslanec Pavel, katerega poslanstvo so potrjevali najmogočnejši čudeži? Pravi, da brez ljubezni ne bi bil nič. Pravi, da tudi če bi bil tak dobrodelnik, ki bi ubogim razdal vse, kar ima – in da: tudi če bi se za Boga žrtvoval, če bi za Boga žrtvoval svoje življenje – bi brez ljubezni vse to bilo zaman! Toda kaj misli s tem? Že spet je videti, kot da ljubezen konkurira Bogu, podobno kot smo videli maloprej, ko je Jezus Božjo zapoved »Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe« postavil ob bok največji zapovedi: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, iz vse duše, z vsem mišljenjem in z vso močjo.« Toda tukaj, kjer Pavel pravi, da mu to, da drugim dela dobro, nič ne koristi, če nima ljubezni, je jasno, da mora ljubezen biti nekaj drugega, kot dobra dela. Pavel v nadaljevanju opredeli ljubezen:

Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva; ljubezen ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, 5 ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. (1Kor 13, 4–5)

Očitno gre za motiv, zaradi katerega delamo dobro: ljubezen, pravi, »ne išče svojega«. Ljubezen je torej druga beseda za to, da oseba ni osredotočena nase, da ne dela dobro drugim zato, da bi v končni fazi sama imela od tega korist, pa naj bo ta plačilo v nebesih, ali pa še tako skromna korist, kot npr. le nekoliko izboljšana samopodoba. Ljubezen je, nasprotno, zmožnost delati dobro drugim zavoljo drugih – zaradi njih samih. Prav, bi kdo rekel, in vendar je to spet samo etika, vendar etika, ki ne gleda zgolj na človekovo ravnanje, ampak presoja človekov motiv. če bi to bilo res, bi bilo upravičeno reči, da Pavel gladko prezre največjo zapoved. Toda to seveda ni res, saj v nadaljevanju o ljubezni beremo:

Ljubezen nikoli ne mine. […] 12 Zdaj gledamo z ogledalom, v uganki, takrat pa iz obličja v obličje. Zdaj spoznavam deloma, takrat pa bom spoznal, kakor sem bil spoznan. (1Kor 13, 8–12)

Ljubezen nikoli ne mine, piše tukaj Jezusov poslanec Pavel, ljubezen bo ostala, tudi ko bo spoznal, kakor je bil spoznan: navidez skrivnostne besede, iz katerih je vendarle mogoče marsikaj razbrati: predpostavljajo namreč nekoga, ki je Pavla spoznal, ki Pavla pozna in sicer

prav do obisti, do dna srca, ki Pavla torej popolnoma pozna in o njem ve vse, tudi tisto, česar on sam ne ve. In še več: pomenijo, da bo Pavel nekoč to osebo tudi sam tako poznal, kakor ta pozna njega. Mislim, da je jasno, da Pavel v tem odlomku svojega pisma ni pozabil Boga. Toda kako to, da si drzne misliti, da bo nekoč Boga spoznal na način, kot Bog pozna njega? In zakaj govori o ljubezni, namesto o predanosti? Je blazen? Mar ima sam sebe za Bogu enakega? Ne, nikakor ne. Zaupa, da se mu Bog hoče popolnoma razodeti.

Odkod mu takšna ideja? V Evangeliju po Janezu, drugem poslancu Mesija Jezusa, beremo kako je Jezus spodbujal učence, potem, ko je že vedel, da je izdan, in da bo kmalu izročen duhovščini, nato pa še poganski posvetni oblasti:

če me ljubite, se boste držali mojih zapovedi; 16 jaz pa bom prosil Očeta in dal vam bo drugega Tolažnika, da bo ostal pri vas vekomaj: 17 Duha resnice, ki ga svet ne more prejeti, ker ga ne vidi in ne pozna. Vi ga poznate, ker ostaja pri vas in bo v vas. 18 Ne bom vas zapustil sirot, prišel bom k vam. 19 Še malo in svet me ne bo več videl, vi pa me boste videli, ker jaz živim in živeli boste tudi vi. 20 Tisti dan boste spoznali, da sem jaz v Očetu in vi v meni in jaz v vas. (Jn 14, 15–20)

Jezus tukaj trdi nekaj popolnoma nezaslišanega. Ne le, da Boga imenuje svojega Očeta, tudi učencem obljublja, da bodo po Duhu z njim v Očetu. In v Janezovem Prvem pismu beremo nekaj, kar nam lahko pomaga razložiti, zakaj je Jezus zapoved »Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe« postavil ob bok največji zapovedi:

če kdo pravi: »Ljubim Boga,« pa sovraži svojega brata, je lažnivec. Kdor namreč ne ljubi svojega brata, ki ga je videl, ne more ljubiti Boga, katerega ni videl. 21 In od njega imamo to zapoved: Tisti, ki ljubi Boga, naj ljubi tudi svojega brata. (1Jn 4, 20–21)

Toda zakaj Jezus, kot ga poznamo iz spisov njegovih poslancev, kot tudi njegovi poslanci sami, toliko poudarjajo ljubezen, ne pa denimo predanosti, ki jo poudarja Koran. Odgovor najdemo nekaj vrstic višje v istem pismu, namreč v osmi vrstici četrtega poglavja Prvega Janezovega pisma:

Kdor ne ljubi, Boga ni spoznal, kajti Bog je ljubezen. (1Jn 4, 8)

Bog je ljubezen? Kaj pa je zdaj spet to? Kaj je ljubezen? Nekakšno toplo čustvo? Spontana privlačnost? Ali nekakšna »vesoljna energija«? Ne, malo prej smo videli, da je ljubezen med drugim povezana s tem, da si do drugih dober, zavoljo njih samih. Je skratka nekaj, kar predpostavlja medosebni odnos. Da, lahko bi rekli, da ljubezen ravno je (nek posebni) medosebni odnos. Je odnos, kjer je oseba osredotočena na drugo osebo, ne pa nase; kjer dela za dobrobit drugega, ne pa sebe. In to ves čas, saj ljubezen, kot pravi Pavel, »nikoli ne mine«. In to je jedro krščanskega dojemanja Boga, da je Bog eden, ker je en odnos, namreč en odnos treh oseb, ki so popolnoma osredotočene druga na drugo: je odnos vzajemne ljubezni Boga Očeta in njegove Besede v Duhu. Poudarjam: Biblični Bog nikakor niso trije bogovi. Bog je eden. Enako kot pozneje v Koranu. Toda Koran eksplicitno zavrača, da bi Beseda in Duh bili Božji osebi:

O, sledniki Knjige! Ne izgubljajte se v svoji veri in govorite le resnico o Bogu! Mesija Jezus, Marijin sin, je samo poslanec Boga in njegova beseda, ki jo je poslal Mariji in duh od njega. In verujte v Boga in njegove poslance! Ne govorite: »trije!« Boljše bo za vas, če nehate tako govoriti. Bog je edini bog – naj bo slavljen! Mar naj bi imel otroka? (4, 171)

V Koranu je Bog torej ena oseba, v Bibliji pa en odnos vzajemne ljubezni. V Koranu je na prvem mestu predanost Bogu, v Bibliji pa ljubezen do Boga in bližnjega.

Danes sicer pogosto slišimo, da je t.i. »nauk o Trojici« poznejši teološki konstrukt, češ da Biblija nikjer ne govori o tem, da bi Bog bil Trojica. Naziva »Sveta Trojica« v Bibliji res ne najdemo, toda pravzaprav cela Biblija razvija to temo. Tukaj bomo lahko le nekoliko pokukali

vanjo, kot lahko tudi v Koran samo nekoliko pokukamo. To predavanje je namreč mišljeno prav kot spodbuda k branju obeh knjig. Ogledali si bomo prolog Evangelija po Janezu, a še prej bi pogledali na kaj se ta navezuje. Neposredno se namreč navezuje na začetek Biblije, na začetek Tore, na prve vrstice Prve Mojzesove knjige. Tam beremo:

V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo. 2 Zemlja pa je bila pusta in prazna, tema se je razprostirala nad globinami in duh Božji je vel nad vodami. 3 Bog je rekel: »Bodi svetloba!« In nastala je svetloba. (1Mz 1, 1–3)

In v nadaljevanju vidimo isto za vse drugo, kar je ustvaril Bog: Bog je rekel, in nastalo je. Beseda je bila dovolj. To poudarja tudi Koran, npr. v suri 19, vrstici 35, beremo: »Ko se odloči nekaj storiti, samo reče ›Bodi!‹ in zgodi se.« Kako se torej Evangelij po Janezu navezuje na prvo poglavje Prve Mojzesove knjige? Beremo od prve vrstice:

V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. 2 Ta je bila v začetku pri Bogu. 3 Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo. 4 V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi. (Jn 1, 1–4)

Kaj tu vidimo? Vidimo, da Beseda, s katero je Bog ustvaril vse, kar je ustvaril, s katero vzdržuje, ohranja in oskrbuje, vse, kar je ustvaril, ni »zgolj« beseda, ki jo izreče Bog, ampak je Bog, je oseba torej: »Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog«. Nato beremo o Janezu Krstniku:

Bil je človek, ki ga je poslal Bog; ime mu je bilo Janez. 7 Prišel je zavoljo pričevanja, da bi pričeval o luči, da bi po njem vsi sprejeli vero. 8 Ni bil on luč, ampak pričeval naj bi o luči. 9 Resnična luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, je prihajala na svet. (Jn 1, 6–9)

Janez Krstnik je namreč napovedoval prihod Mesija. In potem se zgodi:

In Beseda je postala meso in se naselila med nami. Videli smo njeno veličastvo /…/ 15 Janez je pričeval o njej in klical: »To je bil tisti, o katerem sem rekel: Kateri pride za menoj, je pred menoj, ker je bil prej kakor jaz.« (Jn 14–15)

Dobesedni prevod »Beseda je postala meso«, se pri manj dobesednih glasi »Beseda je postala človek«, kar tudi je pomen te izjave. Toda zakaj bi se ena oseba Boga sploh učlovečila? Koran takšno idejo izrecno zavrača. Preden bi lahko poskusili odgovoriti na to vprašanje, si moramo ogledati, kaj obe knjigi pravita o človeku. Zakaj človek ni predan Bogu in iz te predanosti dela dobro drugim, oziroma zakaj ne ljubi Boga z vsem svojim bitjem in žitjem, in druge kakor samega sebe? Videli pa bomo, kako tesno je tudi to vprašanje povezano s prejšnjim – z vprašanjem o samem Bogu.

človek v Koranu in Bibliji
Začnimo v Koranu. Morali bomo pohiteti, zato bom povzemal. V 2. suri, v vrsticah 30–34, beremo kako Bog angelom pove svoj sklep, da bo na zemlji postavil svojega namestnika. Arabska beseda je kalif, ki jo lahko prevajamo s podkralj ali vice-kralj: pomeni nekoga, ki vlada v imenu vladarja. S tem, ko oznani, da gre za človeka, ki ga bo ustvaril iz sušene gline, pridobljene iz vlažne ilovice (15, 26 isl.) izzove ljubosumje angelov. Toda vseeno se vsi pokorijo njegovi volji, in se poklonijo Adamu, kot terja Bog. Vsi, razen enega, namreč satana, ki ga Koran imenuje Iblis. S tem ta neha biti predan Bogu, postane nevernik, sovražnik Boga, in posledično tudi človeka. Bog ga prekolne, obsodi ga na pekel – njega, in vse tiste, ki mu bodo sledili. Zdaj si pa le oglejmo, kako Koran povzema dogodek človekovega padca v greh. Videli bomo, da gre za neko predelavo 3. poglavja Prve Mojzesove knjige, ki pa se v marsičem razlikuje od biblične zgodbe. Zlasti človek je predstavljen v veliko boljši luči, pa tudi

Bog je videti manj »strog«. Beremo iz 7. sure:

O, Adam! Prebivajta ti in tvoja žena v raju in jejta, kar hočeta! Ne približujta pa se temu drevesu, da ne postaneta krivičnika!« 20 In satan jima je začel prišepetavati, da bi jima razkril sramne dele, ki se jih nista zavedala. Dejal je: »Vajin Gospodar vama prepoveduje to drevo, samo zato, da ne bi postala angela oziroma nesmrtna.« 21 In zaklinjal se je: »Moj nasvet je iskren!« 22 Tako ju je pretkano zavedel. Ko pa sta okusila plod drevesa, sta se zavedla svojih sramnih delov in se začela pokrivati z rajskim listjem. »Mar vama nisem tega drevesa prepovedal,« ju je poklical njun Gospodar, »in vama rekel, da je satan vajin očitni sovražnik!?« 23 »O, Gospodar,« sta rekla, »sama do sebe sva bila krivična, in če nama Ti ne odpustiš in se naju ne usmiliš, bova gotovo med izgubljenimi!« 24 (Bog) je odvrnil: »Sestopite! Drug drugemu boste sovražniki! Na zemlji boste začasno prebivali. 25 Na njej boste živeli, na njej umrli in iz nje boste oživljeni,« je dejal On. 26 »O, sinovi Adamovi! Dali smo vam obleko, ki bo zakrivala vaše sramne dele, in tudi razkošne obleke. A najboljša obleka je krepost!« Glejte, to so nekateri Božji znaki, da bi se oni spametovali. (7, 19–26)

Žal ni časa, da bi tukaj natančno analizirali razlike, toda bodimo pozorni na to, da 1) Bog moža in ženo svari, naj se drevesu niti ne približata, da ne bi postala krivičnika; 2) dalje, da ju satan nagovarja, naj jesta od drevesa, da bi postala nesmrtna kakor angeli. 3) Njegov skriti namen pa je, da jima razkrije sramne dele, ki se jih nista zavedala. 4) Mož in žena hitro priznata, da sta naredila hudo napako, veliko neumnost, in s tem škodovala predvsem sebi. Ponižata se pred Bogom, ki jima edini lahko pomaga. Prosita ga, da jima odpusti. 5) Bog jima odpusti (to je eksplicitno povedano v suri 2, 37–38), čeprav bosta morala začasno prenašati posledice. A če bosta onadva in njuni potomci sledili njegovemu vodstvu, se nimajo česa bati. 6) Od zdaj naprej bosta tako kot njuni potomci živeli spodaj na zemlji, kar je tudi bil plan: človekovo namestništvo se zdaj šele začne!

Odgovor na vprašanje, zakaj človek ni predan Bogu in iz te predanosti dela dobro drugim, se torej glasi: ker je (zaradi šibkosti) nespameten. Zato je krivičen predvsem do sebe. Temu ustrezno beremo v suri 4, 27–28:

Bog vam resnično želi odpustiti, a tisti, ki sledijo svojim strastem, vas želijo odpeljati daleč s prave poti. 28 Bog vam hoče olajšati (breme), zakaj človek je ustvarjen šibak. (4, 27–28)

človek je ustvarjen šibak, ni ga težko zavesti; takšen je bil Adam, takšni so vsi ljudje, takšen je človek od vedno bil. Ni pravzaprav nikakršne bistvene razlike med človekom, kakršen je bil izvorno, in po tem, ko je bil neposlušen Bogu. Islam zato ne pozna pojma izvirnega greha. Videli bomo, da Tora o tem govori povsem drugače. čeprav je kača v primerjavi s satanom v Koranu veliko bolj pretkana in zelo sofisticirano zavaja, pa je človekova (ne)odgovornost neprimerno večja: ne gre za neumno neposlušnost, gre za nekaj veliko hujšega. Temu ustrezno so tudi posledice veliko bolj resne, naravnost katastrofalne.

V Tori beremo, da je Bog človeka ustvaril po svoji podobi, kot svojo podobnost:

Bog je rekel: »Naredimo človeka po svoji podobi, kot svojo podobnost! Gospoduje naj ribam morja in pticam neba, živini in vsej zemlji ter vsej laznini, ki se plazi po zemlji!« 27 Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moškega in žensko je ustvaril. (1Mz 1, 26–27)

To, da je Bog človeka ustvaril po svoji podobi seveda ne pomeni, da bi bil Bog kakor koli podoben človeku v fizičnem smislu. Iz drugega stavka je razvidno, da je po eni strani s tem mišljeno prav tisto »namestništvo«, o katerem smo maloprej brali v Koranu. človek je podobnost Boga, ker je postavljen za kralja nad ustvarjenimi bitji. Namestništvo morda ni najboljša beseda, ker implicira odsotnost višjega vladarja. Biblija pa, kot bomo takoj videli, poudarja, da naj bi človek kot podkralj kraljeval v tesnem odnosu s svojim Kraljem, v tesnem odnosu z Bogom.

Po drugi strani pa smo rekli, da je Bog, kakršnega spoznavamo v Bibliji, ljubezen, da je odnos ljubezni. In v vrstici 27 beremo: »Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moškega in žensko je ustvaril.« Ljubezen, kot jo v Bibliji vidimo v Bogu, smo opredelili kot odnos osredotočenosti na drugo osebo. To, da je Bog človeka ustvaril po svoji podobi, zato razumemo tako, da ga je ustvaril za odnos.

V 2. poglavju Prve Mojzesove najdemo podrobnejši prikaz stvarjenja človeka, ki poudarja tako komplementarnost kot enakost moža in žene. Izpostavljena je tudi enotnost in intimnost njunega odnosa, kot ga je ustvaril Bog. Tu beremo, da je Bog Adama ustvaril iz prahu zemlje (odtod tudi njegovo ime: adama je zemlja, Adam je torej Zemljan). Dalje beremo, da je Bog na določenem delu zemlje ustvaril posebni red: v Edenu je namreč zasadil vrt. V ta vrt je postavil Adama, »da bi ga obdeloval in varoval«, kot beremo v vrstici 15. Vidimo torej, da vladanje ni samopašno ukazovanje, ampak med drugim implicira delo in odgovorno skrb. V vrtu sta posebej omenjeni dve skrivnostni drevesi: drevo življenja in drevo spoznanja dobrega in hudega. Nato beremo tisto zapoved, ki nas pogosto bega:

GOSPOD Bog je človeku zapovedal in rekel: »Z vseh dreves v vrtu smeš jesti, 17 le z drevesa spoznanja dobrega in hudega nikar ne jej! Kajti na dan, ko bi jedel z njega, boš gotovo umrl.« (1Mz 2, 16–17)

Za kaj tu gre, smo že razložili v predavanju »Krščanstvo – idejna podlaga zatiranja žensk?«, tukaj bi le opozoril, da očitno ne gre za »drevo spoznanja«, kot pogosto slišimo, še manj za »jabolko«, ki naj bi simboliziralo spolnost, temveč za »drevo spoznanja dobrega in hudega«. Poudaril bi tudi, da Bog Adamu ni prepovedal jesti s tistega drugega drevesa, namreč drevesa življenja. Vrstica 17 pomeni, da Adam ne sme postati moralno avtonomen subjekt, ki sam – tj. neodvisno od svojega stvarnika – odloča o tem, kaj je dobro in kaj ni.

Sledi čudovita zgodba, ki tematizira tisto ugotovitev, da je bil človek ustvarjen za odnos. V 18. vrstici beremo: »Ni dobro za človeka, da je sam; naredil mu bom pomoč, ki mu bo primerna.« Pomoč – danes bi rekli sodelavca. O tem tudi lahko berete v omenjenem predavanju »Krščanstvo – idejna podlaga zatiranja žensk?«. Rad bi le poudaril, da ta katastrofa, ki sledi, nima nikakršne zveze s spolnostjo. Njene posledice seveda zadevajo tudi spolnost, a to je nekaj drugega. Drevo spoznanja dobrega in hudega pa predstavlja nekaj, kar pripada samo Bogu. »Nihče ni dober, razen enega: Boga!« pravi Jezus v Evangeliju po Luku (Lk 18, 19). Samo Bog lahko tudi določa, kaj je dobro in kaj ni. On je edino merilo. On je Bog. Ideja zapovedi je, da človek ne bi smel sam začeti določati, kaj je dobro. V svoji etični razsežnosti bi človek moral ostati odvisen od svojega Stvarnika, ostati v tesnem odnosu z njim. Namesto tega tukaj pride do poskusa postati kakor Bog. Bog namesto Boga. In temu poskusu poveljuje kača, ki bi ji mož in žena skupaj morala vladati, v poslušnosti in zaupanju Bogu.

Sledi zgodba s kačo, ki seveda je simbol za neko duhovno osebo, ki jo Biblija identificira kot satana. To je že vseskozi jasno, eksplicitno pa izrečeno v Razodetju, tisti knjigi na koncu Biblije, v njenem 12. poglavju, 9. vrstici. Videli smo, da je možu bila dana zapoved, naj ne je sadu drevesa spoznanja dobrega in hudega. Njemu je bila dana tudi odgovornost, da varuje vrt (1Mz 2,15), in pri vsem tem je popolnoma odpovedal. Ne varuje ne vrta ne žene. V šesti vrstici 3. poglavja namreč beremo:

Vzela je torej od njegovega sadu in jedla, dala pa je tudi možu, ki je bil z njo, in je jedel. (1Mz 3, 6)

On, ki mu je bila dana odgovornost, da varuje vrt in svojo ženo, je bil ves čas tiho, nato je jedel še sam. In rezultat? S tem, ko sta se Bogu uprla in skušala zavladati sama, sta se človek in žena v resnici podvrgla kači. S tem, ko sta prenehala zaupati Bogu, se je tudi zaupnost ljubezni med njima razblinila v nič. In beremo:

Tedaj so se obema odprle oči in spoznala sta, da sta naga. /…/ (1Mz 3, 7)

Kakšna ironija! Upam, da vidite, da gre za ironijo. Njune oči prej sploh niso bile zaprte. Nič jima ni manjkalo. In ničesar nista zares spoznala, razen tega, da si zdaj stojita drug nasproti drugemu, ne več pod plaščem oblasti Božje ljubezni, temveč razgaljena kot klavrna mala sebična bogova. Prej smo namreč ljubezen opredelili tudi kot zmožnost biti za drugega zavoljo drugega samega. Zdaj te zmožnosti nimata več, ker v bistvu sploh ne gre za zmožnost, ampak za naravo odnosa. Odnos v katerem sta zdaj, je odnos »kdo bo koga«. Postala sta si tekmeca, sovražnika, ki prežita drug na drugega, potem, ko sta postala sovražnika Boga. In prav to je tisto, čemur Biblija pravi greh. Greh v pravem pomenu besede ni nek prestopek. Ni neko slabo, sebično, zlobno dejanje. Je tisto, iz česar izvirajo slaba, sebična in zlobna dejanja, ki jih postava potem razodeva kot prestopke zoper Boga. Ampak tisto, iz česar ta dejanja izvirajo, tisto, iz česar izvira tudi motivacija za takšna dejanja, je pravzaprav nek (posebni) medosebni odnos. Kakor smo namreč za ljubezen rekli, da je nek (poseben) medosebni odnos, velja isto tudi za sovražnost. Se to sliši čudno? Vem, ponavadi se ne zavedamo niti svoje splošne sovražnosti do ljudi, kaj šele do Boga. Ponavadi se zavedamo kvečjemu svoje sebičnosti, morda tudi hudobne privoščljivosti, ko se komu pripeti kaj slabega, čeprav gre lahko celo za osebe, ki jih imamo radi, in čeprav je takšna privoščljivost ponavadi pomešana z iskrenim sočutjem. In to nas bega in peče nas vest, ampak: sovražnost, ne, ta beseda se zdi prehuda. Sploh pa sovražnost do Boga. Kaj imamo mi z njim? Zakaj bi ga sovražili? Naj on pusti nas pri miru, mi ga bomo tudi. Toda – še enkrat poudarjam, gre za stanje, za odnos v katerem smo, ne nujno za občutke in čustva. Gre za stanje skvarjenosti odnosov, ki ima posledice za vse, kar mislimo, kar čutimo in kar počnemo. Zato nobeno naše še tako dobro dejanje iz še tako iskrenega in nesebičnega motiva ni brez primesi te sovražnosti.

Morda se vam zdi, da pretiravam, a biblična slika te katastrofe je dejansko neprimerno bolj temačna kot tista, ki smo jo videli v Koranu. Tam smo brali, da sta človek in žena oba v glas priznala krivdo, in prosila Boga naj jima odpusti. Kaj pa beremo v Prvi Mojzesovi? Kaj odgovori Adam, ko ga Bog vpraša, ali je jedel z drevesa, s katerega mu je prepovedal jesti? Pa si oglejmo:

GOSPOD Bog je poklical človeka in mu rekel: »Kje si?« 10 Rekel je: »Slišal sem tvoj glas v vrtu, pa sem se zbal, ker sem nag, in se skril.« 11 Pa je rekel: »Kdo ti je povedal, da si nag? Si mar jedel z drevesa, s katerega sem ti prepovedal jesti?« 12 človek je rekel: »Žena, ki si mi jo dal, mi je dala z drevesa in sem jedel.« (1Mz 3, 9–12)

Je kaj sledi obžalovanja, da ni opravljal, tega, kar mu je bilo zaupano, namreč da varuje vrt in skrbi za ženo? Žena, ki si mi jo ti dal, pravi Adam, on je kriva. Pravzaprav pa: ti, Bog, ti si kriv. Ti si meni dal njo, ona je meni dala z drevesa – kaj imam jaz z vama? No, v izvedbi seveda ne tako očitno drzno, gotovo je bil prestrašen in je to povedal kar se da ponižno, toda: to ni priznanje krivde. Tudi ni prošnja za odpuščanje. Kaj pa žena?

GOSPOD Bog je rekel ženi: »Zakaj si to storila?« Žena je odgovorila: »Kača me je zapeljala in sem jedla.« (1Mz 3, 13)

No, to kar je pri njenem odgovoru še kar razveseljivo, je, da vsaj ne vali krivde nazaj na Adama, češ »ker me on ni ustavil« … Kakor koli že, vidimo, da tudi ona zgolj prelaga odgovornost na kačo. Kača seveda res je glavni krivec, toda ko gre za odgovornost, to ni pomembno. Vidimo skratka, da je zadeva skrajnje resna. Njun odnos do Boga je skvarjen do te mere, da se pred njim skrivata, da tajita odgovornost, da ne prosita Boga, da bi ju rešil. Pravzaprav od Boga ničesar več ne pričakujeta. Še najbolje bi bilo, da bi ju pustil pri miru in bi skrbel zase. Tega Bog seveda ne bo storil, vendar je hkrati jasno tudi to, da jima ne bo preprosto odpustil. Najbolj pričakovani iztek vsega tega bi bil, da bi se zgodilo tisto, kar je

 Bog človeku rekel, da se bo, če bo jedel s tega drevesa, namreč da bo tisti dan gotovo umrl; pričakovali bi, da bi se zdaj sesul nazaj v prah, iz katerega je bil ustvarjen.

Toda namesto tega Bog začne akcijo reševanja človeštva. Reševanja človeštva, ki se bo rojevalo v takšnih sprevrženih odnosih – izvirna človekova podobnost Bogu je pervertirana – in bo zato vseskozi v sovražnem odnosu z Bogom. V določenem smislu sta Adam in njegova žena namreč res umrla že tisti dan: na lastni jaz osredotočeno, sebično življenje – ni resnično življenje. Življenje v sovražnem odnosu do Boga – ni resnično življenje. Zato so tudi vsi njuni potomci živi mrtveci in Božji sovražniki. Vendar je Bog odločen, da kljub svoji jezi nad sovražniki dela njim v prid. To je razvidno že takoj v nadaljevanju. Bog izrecno prekolne kačo in zemljo, ne pa žene in moža. Njiju bolj seznani s posledicami. Te pa vsekakor so hude. Napove jima, da se bosta drug z drugim borila za prevlado, pri čemer ji bo on gospodoval. Odnos ljubeče odgovornosti je pervertiran v bolj ali manj zatiralsko oblast.

Vidimo torej, da je človekova podobnost Bogu tako v smislu namestništva, kot v smislu medosebnega odnosa, v bistvu uničena. Bog pa jo vseeno upošteva, kakor da bi še obstajala. A ni to neverjetno?

Še več: Bog kačo prekolne tako, da naznani sovražni boj med njenim semenom in ženinim semenom:

On bo prežal na tvojo glavo, ti pa boš prežala na njegovo peto. (1Mz 3, 15b)

Glava je seveda občutljivejša od pete, udarec vanjo je lahko usoden, pri peti pa ni tako, razen če imamo v mislih Ahilovo. Zato lahko rečemo, da imamo tu prvi namig na rešitev, ki jo je Bog namenil človeštvu: da bo namreč nek Evin oddaljeni potomec tisti, ki bo sovražniku končno zadal smrtni udarec.

če torej skušamo na kratko povzeti, kaj smo ugotovili, glede podobe človeka v Koranu in Bibliji, lahko rečemo, da je v Koranu človek prikazan kot izvorno šibek in zato potreben Božjega usmiljenja in pomoči, če ne, se lahko prelevi v Božjega sovražnika. V Bibliji pa je človek prikazan kot izvorno popolnoma dober, zdaj pa v samem bistvu pokvarjen sovražnik Boga, ki si sam sploh ne more pomagati. Pa ne samo to: tudi Bog mu ne more zgolj »pomagati«. Potrebno je veliko več.

Glede na te razlike imamo v Koranu in Bibliji tudi različni rešitvi:

Rešitev v Koranu in v Bibliji
V Koranu beremo, da bo Bog tistim, ki so mu predani, odpustil, kar so storili slabega, njihova dobra dela pa bo okrasil. Na zemlji bodo sicer umrli, toda poslednji dan jih bo oživel in vrnil k sebi.

V Bibliji pa med drugim beremo, kako se je Bog predstavil Mojzesu:

In GOSPOD je šel mimo njega in klical: »GOSPOD, GOSPOD, usmiljen in milostljiv Bog, počasen v jezi in bogat v dobroti in zvestobi, 7 ki ohranja dobroto tisočem, odpušča krivdo, upornost in greh, toda nikakor ne oprosti krivde, ampak obiskuje krivdo očetov na sinovih in na sinov sinovih, na tretjih in na četrtih.« (2Mz 34, 6–7)

Vidimo, da je Bog tisti, ki je zvest človeku, zato mu odpušča krivdo, tj. kot smo prej videli, predvsem upor in sovražen odnos do njega, toda tega ne oprosti. Krivdo obiskuje. Njegovi jezi bo zadoščeno. Seveda Bog ni krivičen, nedolžnega potomca ne bi kaznoval, toda nedolžnih potomcev ni. Videli smo namreč, kdo je oče in glava vseh ljudi – Adam, ki je celotno človeštvo postavil v upor Bogu. Zaradi tega je celotno človeštvo zapisano smrti. Pravzaprav: v Adamu so vsi ljudje že umrli. Potreben je novi Adam.

Biblija je zato v celoti gledano predvsem knjiga o tem, kako bo Bog to uresničil, kako bo rešil človeštvo. Njen edini pravi junak pa je vseskozi samo Bog. Bog izbere nekega pastirja, da bi iz njega ustvaril svoje ljudstvo, iz katerega bo izšel novi Adam. Ta pastir je bil Abraham, in njemu je Bog preprosto nekaj obljubil: da bodo v njegovem semenu blagoslovljeni vsi rodovi zemlje. Seme je v hebrejščini, kakor v slovenščini lahko eno ali množina. Pomeni tako ljudstvo, kot enega posebnega potomca, ki bo potomec njegovega sina Izaka. Pomeni torej Izraelsko ljudstvo in njegovega Mesija. Toda ne kakršnega koli mesija. Celo največji izmed vseh Izraelovih kraljev, sam mesija David, ne bi mogel pomagati niti svojemu ljudstvu, kaj šele celemu človeštvu. Tudi on je umrl pravzaprav že v Adamu, kar se je izrazilo med drugim v tem, da je spal z ženo enega svojih najboljših vojskovodij, tega nato najprej poskušal prevarati, nato pa ga dal z zvijačo ubiti. Poštenost s katero so največji ljudje v zgodovini Izraela opisani, je brez primere. Zato je jasno, da je bil potreben Mesija, ki bo čisto drugačen. Namreč Mesija, o katerem govori njegov poslanec Peter takole:

Možje Izraelci, poslušajte te besede! Jezusa Nazarečana, ki ga je Bog pred vami potrdil z močmi, čudeži in znamenji, katera je Bog po njem delal med vami, kakor sami veste, 23 njega so – prav kakor je Bog hotel in predvideval – izročili vam, vi pa ste ga po rokah nepostavnežev pribili na križ in umorili. 24 Toda Bog ga je rešil iz smrtnih muk in obudil od mrtvih; saj ni bilo mogoče, da bi bila smrt imela oblast nad njim. 25 David namreč pravi o njem:

Vedno sem videl pred sabo Gospoda,
na moji desnici je, da ne omahnem.
26 Zato se je razveselilo moje srce in vzradostil se je moj jezik.
In v upanju bo počivalo moje meso,
27 ker moje duše ne boš prepustil podzemlju,
svojemu Svetemu ne boš dal gledati trohnobe.
28 Dal si mi spoznati pota življenja,
napolnil me boš z veseljem pred svojim obličjem.

29 Bratje! Dovolíte, da vam odkrito spregovorim o očaku Davidu: umrl je, bil pokopan in njegov grob je med nami do današnjega dne. 30 Ker je bil prerok, je vedel, da mu je Bog s prisego obljubil, da bo sad njegovih ledij posadil na njegov prestol. 31 Videl je v prihodnost in govoril o vstajenju Mesija, da

ni bil prepuščen podzemlju
in njegovo meso ni videlo trohnobe.

32 Tega Jezusa je Bog obudil, in mi vsi smo temu priče. (Apd 2, 22–32)

To je torej po Bibliji bil Božji zviti načrt: da mora ta Mesija umreti. Ta Mesija je namreč edini pravi človek. Edini človek, ki je spet v polnem smislu po Božji podobi in Božja podobnost. On je namreč učlovečena Božja Beseda. 100% človek in 100% Bog. če je hotel rešiti človeštvo, se je moral sam ponižati, Beseda je morala postati meso in se žrtvovati namesto vseh drugih ljudi. On je bil »skriti« smisel vseh žrtvenih daritev od Abela do jeruzalemskega templja. Tisti, ki so poznali Boga, so mu darovali življenja živali namesto svojega, ne kakor druga ljudstva, ki so »hranila« svoje bogove. Toda življenja živali niso mogla odkupiti človeka. Bila so zgolj podoba resničnosti, ki pride. In beremo v Pismu Rimljanom.

Zdaj pa se je brez postave pokazala Božja pravičnost, o kateri pričujejo postava in preroki. 22 Božja pravičnost se daje po veri v Jezusa Kristusa, in sicer vsem, ki verujejo. Ni namreč nobene razlike: 23 saj so vsi grešili in so brez Božje slave, 24 opravičeni pa so zastonj po njegovi milosti, prek odkupitve v Kristusu Jezusu. 25 Njega je Bog javno določil, da bi bil s svojo krvjo orodje sprave, h kateri prideš po veri. S tem je hotel pokazati svojo pravičnost, zaradi odpuščanja prej storjenih grehov, v Božji potrpežljivosti. 26 Hotel je pokazati svojo pravičnost v sedanjem času, da je namreč sam pravičen in da opravičuje tistega, ki veruje v Jezusa. (Rim 3, 21–26)

Božji zviti načrt, kot ga spoznavamo v Bibliji, je torej že vseskozi bil ta, da se mora Bog sam ponižati in umreti namesto ljudi. Da mora Božja jeza, ki kaznuje greh, zadeti samega Boga v Mesiji Jezusu.

Koran, po drugi strani, ne zavrača samo učlovečenja Besede, ampak tudi sam dogodek Jezusove smrti na križu. Tako beremo v 4. suri:

Ker so se izneverili zavezi in niso verjeli Božjim dokazom, ker so pobijali nedolžne glasnike vere in so govorili: »Naša srca so okorela,« jim je Gospod zaradi nevere zapečatil srca. Verovala jih je le peščica. 156 To je storil zaradi njihove nevere in zaradi hudega klevetanja Marije 157 in zaradi njihovih besed: »Ubili smo Jezusa, Mesijo, Marijinega sina in božjega poslanca!« A niso ga ubili in niso ga križali, ampak so si le domišljali. Tisti, katerih mnenja o Jezusu so se razhajala, so bili tudi sami v dvomih. Ničesar gotovega niso vedeli, ampak so le ugibali. Prav zares ga niso ubili, 158 temveč ga je Bog povzdignil k sebi. Bog je mogočen in moder! (4, 155–158)

Skratka: Bog je v Koranu eden, vsemogočen, absoluten. Zanj, kot eno vsemogočno, absolutno osebo, je nekaj nezaslišanega, da bi se spustil med nas in izkusil kakršno koli sramoto, kaj šele sramoto navideznega poraza na križu. Moč in vzvišenost Boga implicirata, da takšne sramote ni smel izkusiti niti njegov prerok Jezus. Kar zadeva človekovo krivdo pa ta absolutni Bog lahko preprosto izbriše ves tvoj greh. Potrebno je samo to, da si mu popolnoma predan. Da si pravi musliman; Vse to se ujema s predpostavko, da je Bog ena, absolutna, vzvišena oseba.

če pa je enost Boga ljubezen, če je Bog pravzaprav en odnos vzajemne ljubezni, kakor nam je razodela njegova večna Beseda Jezus, ko se je spustil med nas, potem se lahko odnos z Bogom in bližnjim radikalno spremeni. To je možno vsakomur, ki resnici na ljubo priznava, da je pristna predanost svetemu Bogu pravzaprav nemogoča, in da človeku ne more pomagati še en prerok, ki ponovno govori o človekovi poslušnosti oz. neposlušnosti, temveč zgolj šokantna Božja ljubezen, ki nam želi odpuščati grehe izključno na račun Jezusa, in nam ponuditi novo življenje po njegovem Duhu.

Končna opomba:
S slovensko besedo Bog, pisano z veliko, označujemo eno izmed GOSPODOVIH (JHWH) imen. Podobno rabi Koran arabsko besedo, ki je pred Mohamedom bila rezervirana za »najvišjega boga«. Gre za združitev določnega člena (al-) in besede za boga oz. božanstvo (ilah): al-ilah, oz. krajše allah, kar je pravzaprav enakovredno zapisu z veliko začetnico. Za muslimane je sicer (zaradi posebnega statusa arabščine kot jezika Korana) arabska verzija imena pra-verzija, tj. original, tako da jo uporabljajo tudi nearabski muslimani. Toda to velja nasploh za vsa imena, tudi za Jezusovo (Isa), Mojzesovo (Musa), Abrahamovo (Ibrahim) itn. Zato smo sledili tistim slovenskim prevodom, ki besedo allah slovenijo z Bog.

Viri, literatura:
Koransko besedilo je v glavnem vzeto iz:
– – (2004/2005): Koran. Prev. Erik Majaron. Tržič: Učila International.
Pozor: Majaronov prevod po angleških predlogah je zelo berljiv in lep. Prevajalec je skušal tekst kar najbolj približati slovenskemu bralcu. Pri tem pa na mnogih mestih tudi pretirava (npr. za ime allah ne rabi le ustreznice Bog, temveč pogosto tudi Gospod). V takšnih primerih sem besedilo popravil po drugih prevodih, med njimi sledečih angleških:

– – (1930/?): The Meaning of the Glorious Koran. V angleščino prevedel Marmaduke Mohammad Pickthall. New York: A. A. Knopf. Dostopno na spletu (15.09.06): http://www.usc.edu/dept/MSA/quran/

Yusuf Ali, Abdullah (1934/?): The Holy Qur'an: Text, Translation and Commentary. Koransko besedilo dostopno na spletu (15.09.06): http://www.usc.edu/dept/MSA/quran/. Spletna verzija ima namesto izvirne Alijeve ustreznice God »originalno ime« Allah.

Sayyid Abul A'la Maududi (1988–2000/?): Towards Understanding the Qur'an. V angleščino prevedel Zafar Ishaq Ansari. UK: The Islamic Foundation. Sure 1–8, 10–11 dostopne na spletu (15.09.06): http://www.tafheem.net/main.html

Prevod v verzih Klemena Jelinčiča po bosenski predlogi skuša ohraniti retorično-ritmično razsežnost koranskega besedila, ki je izvirno namenjeno branju naglas:

– – (2003): Koran. Prev. Klemen Jelinčič. Radenci: Atilova knjiga.

Za vse, ki vas zanima, kaj Koran pravi o različnih področjih življenja, npr. o ženskah, o džihadu ipd, priporočam tematsko urejen in komentiran izbor odlomkov, prevedenih iz arabščine:

Kerševan, Marko in Nina Svetlič (2003): Koran o Koranu, Bogu, islamu. Ljubljana: Cankarjeva založba.

Svetopisemsko besedilo je vzeto iz Slovenskega standardnega prevoda Svetega pisma (SSP). Copyright © 1996, 2002 Društvo Svetopisemska družba Slovenije, z dovoljenjem. Vse pravice pridržane.