(ne)smisel življenja
1. predavanje v ZVEŠ-evi seriji »(ne)smisel…«
Leon Hribar

Natisni

Na vprašanje o smislu življenja se ljudje bržkone odzivamo vsak po svoje.  Sam se pogosto spomnim na Monty Pythonov film s tem naslovom. Film je poln smešnih, absurdnih in tudi šokantnih prizorov, pri čemer se zavestno vzdrži tega, da bi jih komentiral ali povezoval, in s tem ustvari občutek popolne fragmentiranosti in absurdnosti. Pomislim tudi na Douglas Adamsov »Štoparski vodnik po galaksiji«, kjer hiper-inteligentna, pan-dimenzionalna bitja, ki se ljudem kažejo kot miši, zgradijo najmočnejši računalnik v vesolju z eno samo nalogo: dal naj bi »odgovor na življenje, vesolje in nasploh vse«. Odgovor »42« je duhovit, toda ne more nas potešiti.

Pravzaprav izraža isto, kar je na bolj temačen način povedal nek drugi Adams, namreč Avstralec Phillip Adams:

Menim, da vesolje nima smisla; ni previdnosti in ni stvarnika.

Menim, da je življenje le drobcen, kratek preblisk znotraj večne teme. (Adams vs God, 1985)

Nekaj zelo podobnega najdemo pri Samuelu Beckettu, ki liku svoje drame položi v usta:

Ženske rojevajo nad grobovi: za hip se zablešči, nato je spet tema. (Čakajoč Godota, 1948)

Zadnji čas je zelo vpliven avtor poljudnoznanstvenih knjig Richard Dawkins, ki denimo pravi, da...

V vesolju slepih fizikalnih sil in genetskih replikacij nekateri ljudje pač nastradajo, drugi pa imajo srečo in v tem ne bomo našli prav nobenega smisla in tudi nikakršne pravičnosti. Vesolje, ki ga lahko opazujemo, ima ravno takšne značilnosti, kakršne bi lahko tudi pričakovali pod predpostavko, da ni načrtovano in da nima namena, da ni ne slabo ne dobro, temveč preprosto slepo in neusmiljeno ravnodušno. DNK ničesar ne ve in ji tudi ničesar ni mar. DNK preprosto je, in mi plešemo, kakor nam ona igra (Dawkins, 2000).

Kar pa zadeva našo današnjo knjigo, se pravi Kohelet, je ta sicer v marsičem veliko bolj optimistična, nikakor pa ni slepa za temno plat življenja. Tako beremo že v uvodnih vrsticah: »nečimrnost čez nečimrnost, vse je nečimrnost!« – pri čemer je mišljena ravno minljivost in z njo povezana absurdnost, saj hebrejska beseda dobesedno pomeni »para«, se pravi nekaj, kar hitro izpuhti. Beremo torej:

»nečimrnost čez nečimrnost, vse je nečimrnost!«
3 Kakšen dobiček ima človek od vsega svojega truda,
s katerim se muči pod soncem?
4 Rodovi odhajajo, rodovi prihajajo, svet pa vedno ostaja /.../
8 Vse reči so utrujajoče,
človek jih ne more razložiti.
Oko se ne nasiti z gledanjem,
uho se ne napolni s poslušanjem. (Prd 1, 2b–4.8 SSP)

V poglavjih, ki sledijo, se Kohelet sooča z različnimi primeri absurdnosti življenja, tako denimo v sedmem poglavju:

Marsikaj sem videl v svojih nečimrnih dneh: je pravični, ki propade kljub svoji pravičnosti, in je krivični, ki dolgo živi kljub svoji krivičnosti. (Prd 7, 15 SSP)

Nato še v devetem poglavju:

Ozrl sem se in videl pod soncem: hitri ne dobijo stave v teku ne junaki bitke niti modri kruha niti pametni bogastva in ne razumni naklonjenosti, kajti čas in naključje jih zadevata vse. Človek ne ve niti za svoj čas: kakor se ribe ujamejo v pogubno mrežo, kakor se ptice ujamejo v past, tako se zapletajo ljudje v hudem času, ki jih hipoma zadene. (Prd 9, 11–12 SSP)

Kot sem uvodoma že dejal, izhajam iz predpostavke, da se ljudje na vprašanje o smislu življenja vendarle različno odzivamo, saj imamo različna izkustva in pričakovanja ter različna prepričanja. Zaradi vsega tega so za različne ljudi pomembne različne stvari in tudi sami smo nagnjeni k temu, da postavljamo v ospredje to, kar je nam pomembno, kar vrednotimo kot pomembno.

1. Različna dojemanja smisla
Zato kljub občutku absurdnosti življenja radi vztrajamo pri tem, kar nam je pomembno, se pravi pri določenih vrednotah, kakor da bi vendarle obstajal nekakšen smisel, čeprav skrit, nejasen ali pa šele zastavljen kot projekt. Morda bi se na primer strinjali z nekaterimi od sledečih trditev:

»Najpomembnejše je, da vsak trenutek živim v polnosti.«
»Najpomembnejši je medosebni odnos, kajti bogato življenje naredijo odnosi, vse ostalo je drugotnega pomena.«
»Najpomembnejše je, da ohranimo naš planet oz. vesolje za bodoče generacije ljudi in vseh drugih oblik življenja.«
»Najpomembnejše je, da vsak narod svobodno razvija vse svoje duhovne in materialne interese, da doseže državnost ter da vsi narodi upoštevajo samostojnost vseh drugih narodov.«
»Najpomembnejše je, da vsakdo upošteva mnenja drugega.«
»Najpomembnejše je, da mislimo in živimo skladno s tem, kar v najvišjem smislu je, pa naj bo to ljubeči stvarnik ali naravne zakonitosti ali kaj drugega.«

Kakor koli že, skupno nam je tudi to, da svoje vrednotenje, torej to, kar nam je pomembno, želimo deliti z drugimi. Če nekaj vrednotimo kot pomembno, potem je to vsaj za nas res pomembno. Morda se motimo, toda ne moremo drugače, kot da mislimo, da je pomembno nasploh. Zato vsi izražamo svoje vrednote.

Predpostavljam pa tudi, da vsi želimo ločevati med vrednotami v teoriji in vrednotami v praksi. Bržkone je prav, da pričakujemo vsaj minimalno doslednost. Zaradi pomanjkanja slednjega se med drugim na žalost marsikomu zdi, da krščanstvo spodkopava smisel oz. vrednost življenja samega. Zato je na primer Nietzsche krščanstvo označil za nihilistično religijo, ker se mu je zdelo, da poudarja t. i. »onstransko« življenje na račun t. i. »tostranskega«, češ da Bog zahteva odpoved bogastvu doživetij v tem življenju v imenu večnega.

Ta Nietzschejeva percepcija krščanstva seveda ni bila iz trte izvita in mnogi še danes izkušajo nekaj podobnega. Videli pa bomo, da to nima nobene zveze s pravim, izvirnim krščanstvom, v katerem je velika spodbuda za radost življenja, kajti v Bibliji beremo o Bogu, ki rad daje človeku iz svoje dobrote in zato med drugim svari pred slepim zaupanjem verskim voditeljem (gl. Mat 23, 27).

Na primer ko je Jezus učil, da njegovo kraljestvo »ni od tega sveta« (Jn 18, 36), nikakor ni mislil zanikati uživanja človeštva na tem svetu, ampak ravno religijsko izsiljevanje. Jezus enostavno ni hotel, da bi se njegovi zanj »bojevali« (Jn 18, 36) – bodisi dobesedno bodisi politično bodisi finančno! Jezusa so usmerjale popolnoma drugačne vrednote. Prišel je namreč, »da bi imeli življenje in ga imeli v obilju« (Jn 10, 10).

Pravzaprav so Jezusa izdali ravno predstavniki zgledne institucije, za katero se je skrivala zelo stara, a zelo pokvarjena tradicija. Starost in veličastnost katerekoli religijske tradicije ni namreč nobena garancija za doslednost oz. verodostojnost in ne nazadnje resničnost tega, kar uči. Zato je Jezus neomajno izpostavil izkoriščevalsko vedenje tako imenovanih »svetih«, ki so učili eno, a delali drugo. Za Jezusa nekritično poslušanje takih ljudi ni bilo vredno življenja. Takšno življenje je bilo kljub vsej pretencioznosti popolnoma brez smisla. Med najpomembnejšimi vrednotami, ki stojijo za izvirnim krščanstvom je torej doslednost – še posebej za tiste, ki se imajo za prave učitelje krščanstva (gl. Mat 23).

Skratka, za današnjo temo je nujno, da ločimo med vrednotami v teoriji in vrednotami v praksi. Hkrati se zavedamo vloge tako vrednot kot različnih verovanj oz. prepričanj, ki skupaj oblikujejo naš pogled na svet oz. svetovni nazor, znotraj katerega zaznavamo, kaj je oz. kaj ni smiselno. K temu po svoje lahko prispeva tudi določen tip izobrazbe. Na primer: Lahko, da te biologija prepriča, da je preživetje genov poglavitni smoter vsakega življenja. Ali pa, da študij na likovni akademiji okrepi tvoje prepričanje, da je umetnost med drugim tudi odgovor na vprašanje, kako osmisliti absurdnost življenja.

2. Svetovnonazorska razklanost družbe v Sloveniji
Kljub pestrosti vplivov pa menim, da večino ljudi sodobne družbe usmerjajo predvsem stari predsodki, ki so ukoreninjeni v t. i. kulturnem boju med krščanstvom in znanstvenim ateizmom. Seveda je to po eni strani – iz zgodovinskih razlogov – razumljivo. Po drugi strani pa je čas, da vsi preverimo, kaj dejansko trdita tako izvirno krščanstvo kot prava znanost. Kdor namreč misli, da ima politično-religiozno usmerjeno krščanstvo kaj skupnega z Biblijo, se moti.

Podobno se moti človek, ki misli, da si znanost in biblijsko krščanstvo v temelju nasprotujeta. Dejansko je samo videti tako, ko nekateri privrženci filozofije naturalizma prekoračijo legitimni domet znanosti s tem, da a priori – in to nikakor ne zgolj metodološko – izključijo morebitni obstoj in vpliv vsega tistega, kar se ne da opazovati in meriti. Proti takšni dogmatizaciji znanosti se je boril celó darvinistični evolucionist Stephen Jay Gould (1941–2002). Čeprav je bil agnostik, ki je težil k ateizmu, je vse znanstvenike, tako teiste kot ateiste, leta 1992 jasno svaril, da

znanost (s svojimi legitimnimi metodami) enostavno ne more razsoditi v zadevi morebitnega božjega nadzora nad naravo. Le-tega niti ne potrjujemo, niti ne zanikamo. Kot znanstveniki zadeve v bistvu sploh ne moremo komentirati. (Gould, 1992. Navedeno po: McGrath, 2005: 109)

Menim, da sta Biblija in prava znanost izziv za obe strani pri tem prerekanju, ki na žalost močno vpliva tudi na razmišljanje o smislu življenja. Svetopisemska knjiga Kohelet je sijajen primer, kako nam Biblija ponudi rešitev pred političnim in asketskim krščanstvom, ki na Boga predstavljata kot ozkosrčnega in tiranskega.

Biblija namreč razodeva širokosrčnega Boga, ki rad na razne načine izkazuje dobroto, pa ne le vernim, temveč tudi nevernim, Boga, ki vse dobrine daje – v uživanje vsem. Med drugim knjiga Kohelet prepričljivo spodkopava prepričanje, da Bog poudarja t. i. »onstransko« življenje na račun t. i. »tostranskega«, se pravi prepričanje, da Bog zahteva odpoved bogastvu doživetij v tem življenju, v imenu večnega, oziroma, če to izrazimo nekoliko karikirano, da bo kaznoval tiste, ki se zdaj ne odpovedujejo, ampak rajši uživajo ter nagradil tiste, ki se odpovedujejo radostim. Nasprotno pa nam knjiga Kohelet pričuje, da biblijski Bog rad presega človeška pričakovanja in meje našega pojmovanja pravičnosti.

Glede Božje radodarnosti bi se lahko ozrli tudi na besede samega Jezusa, na primer v Evangeliju po Mateju, kjer pravi, da Bog

daje svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim. (Mat 5, 45 SSP)

Skladno s tem je učil apostol Pavel, ko je poudarjal vsem namenjeno »bogastvo« Božje »dobrote, potrpežljivosti in prizanesljivosti« (Rim 2, 4 SSP) V Pismu Rimljanom piše tudi o vsem dani vesti in sicer:

/.../ kadar pogani, ki nimajo postave, po naravi izpolnjujejo to, kar veleva postava, so sami sebi postava, čeprav so brez postave. 15 Ti dokazujejo, da je delo postave zapisano v njihovih srcih: o tem pričuje tudi njihova vest in misli, ki se medsebojno obtožujejo ali pa zagovarjajo. (Rim 2, 14–15 SSP)

Kdor torej pod vplivom kulturnega boja trdi, da je »človek brez boga zgolj žival« tj. brez etike, med drugim spregleda vest, ki jo Bog rad da vsem. Mimogrede čeprav nekateri eksistencialisti trdijo, da človek ni ›etični subjekt‹ dokler se sam za to ne odloči, se zdi, da se za kategorijami kot so »avtentično« oz. »neavtentično življenje« ali »civiliziranost« oz. »neciviliziranost« itn. vendarle skriva pojem vesti. (Kierkegaard v Allen: 244)

3. Presenetljiva nova razmišljanja
In v zadnjem času že obstajajo zanimivi začetki novega razmišljanja. Tako denimo prav Slavoj Žižek, ki je marksistični materialist oz. ateist, trdi, da je dediščina krščanstva vredna, da se zanjo postavimo (Žižek, 2000). Pravi, da če hoče kdo »postati pravi dialektični materialist, mora iti skozi izkušnjo krščanstva«! (Žižek, 2003: 6) Na drugi strani pa imamo teologe, ki pravijo, da bi kristjani morali iti skozi Feuerbachovo in Marxovo kritiko religije: »Feuerbach ima prav...« (Barth, 1922. Navedeno po: Kerševan, 1992: 33; gl. tudi 64.67.68–69.104.120) Kakorkoli že, zdi se mi, da je velika večina ljudi še vedno pod vplivom starih predsodkov, ki močno vplivajo na razmišljanje o smislu življenja. Glede tega pa ravno Biblija predstavlja izziv za obe strani starega »kulturnega boja«. Salomon in knjiga Kohelet sta sijajen primer.

4. Življenjepis kralja Salomona
V življenju in naukih Salomona namreč odkrivamo ne le odprto, večrazsežno umsko poglabljanje, temveč tudi pravo nasprotje religioznosti, ki zavrača bogato pestrost življenja. Skratka, tu je resen raziskovalec, ki je hkrati, po domače rečeno, kandidat za enega največjih žurerjev vseh časov.

Najprej naj glede njegovega raziskovanja povemo, da je zanj imel na voljo ogromno sredstev. Tako na primer beremo v Prvi knjigi kraljev, da je Salomon »vladal nad vsemi kraljestvi od veletoka [Evfrata] do filistejske dežele in do egiptovske meje.« (1Kr 5, 1 SSP) V času njegove vladavine je bil torej izraelski narod »kakor brezštevilni pesek ob morju; jedli so in pili in se veselili.« (1Kr 4, 20 SSP)

O Salomonovih dosežkih je David Hubbard pisal takole:

Salomon je bil glavni pobudnik modrostne književnosti v izraelskem kraljestvu. Za slednje je v času njegove vladavine značilna premoč naspram drugih držav in gospodarska blaginja doma, kakršne ni bilo ne prej ne pozneje – bilo je obdobje miru in blaginje, izjemno ugodno za razmah književnosti. Salomon pa je bil na čelu tega gibanja. Zbral in spesnil je na tisoče pregovorov in pesmi. (Hubbard, 1996: 1116)

Ob podrobnejših vprašanjih glede avtorstva hebrejske modrostne književnosti, namreč kdo točno je avtor katerega dela, se moramo zavedati, da se stari pisci niso obremenjevali s sodobnimi avtorskimi pravicami, ki so pravice posameznika. V starih časih je večjo vlogo igralo tako imenovano »kolektivno avtorstvo«. (Hubbard: 1116) Nedvomno pa je Salomon odigral ključno vlogo. V Prvi knjigi kraljev beremo:

Njegovo ime je slovelo pri vseh narodih naokrog. 12 Sestavil je tri tisoč pregovorov in njegovih pesmi je bilo tisoč in pet. 13 Govoril je o drevju, od cedre na Libanonu do hizopa, ki poganja po zidovih; govoril o živini, o pticah, o laznini in o ribah. 14 Salomonovo modrost so prihajali poslušat iz vseh ljudstev in izmed vseh kraljev zemlje, ki so slišali o njegovi modrosti. (1Kr 5, 11–14 SSP)

Ker je slišala o njegovi modrosti, je Salomona med drugimi obiskala kraljica iz Sabe. V desetem poglavju Prve knjige kraljev beremo, da ga je »prišla preizkušat z ugankami«. (1Kr 10, 1 SSP) In naprej:

Prišla je v Jeruzalem z zelo velikim spremstvom; kamele so nosile dišave, zelo veliko zlata in dragih kamnov. Ko je prišla k Salomonu, se je z njim pogovarjala o vsem, kar ji je ležalo na srcu. (1Kr 10, 2 SSP)

Kar zadeva njun odnos, ne kaže dvomiti, da je presegal zgolj umske razsežnosti. Hubbard pravi, da:

Njegov ljubezenski odnos s kraljico iz Sabe opisuje tako arabsko, kot judovsko in še zlasti etiopsko izročilo. (Hubbard, NBC: 1119)

Pravzaprav o takšnih in podobnih ljubezenskih odnosih kralja Salomona Sveto pismo piše zelo odkrito:

Kralj Salomon je – poleg faraonove hčere – ljubil veliko tujk: Moábke, Amónke, Edómke, Sidónke in Hetejke, /.../ Imel je sedemsto knežjih in tristo stranskih žená… (1Kr 11, 1–3 SSP)

Skratka: bil je človek, ki je imel ogromno priložnosti za raznovrstne izkušnje. Obenem pa se je zavzemal za resno izpraševanje in pisanje drugim v prid. O tem pričujejo tri svetopisemske knjige in sicer: Pregovori, Kohelet (to je knjiga, na katero se osredotočamo v tem sklopu) in ne nazadnje Visoka pesem, ki vzneseno opisuje intimno razmerje. Po Hubbardovem mnenju je Visoka pesem nekakšna »prilika, nek razširjen pregovor, ki ilustrira nedoumljivo bogastvo človeške ljubezni«. In nadaljuje:

Ker se je biblični pogled na telesno ljubezen emancipiral od psevdokrščanskega asketizma, lahko veliko bolje dojemamo lepoto in čistost zakonske ljubezni v vseh njenih razsežnostih. Četudi je jezik Visoke pesmi preveč drzen za zahodni okus, imamo v njej zdravo ravnovesje med skrajnostima ecesivne ali perverzne spolnosti na eni strani in asketskega zavračanja nečesa v bistvu zelo dobrega, namreč telesne ljubezni. (Hubbard, NBD: 1122)

5. Izpraševanje kralja Salomona
Zdaj pa si oglejmo Salomonovo delo v knjigi Kohelet, kjer se je lotil raznovrstnih vprašanj človekovega obstoja. Že v prvem poglavju preberemo nekaj misli o namenu njegovega raziskovanja:

Obrnil sem srce svoje v to, da bi z modrostjo preiskoval in zasledoval vse, kar se godi pod nebom. (Prd 1, 13 Chr.)

Najprej naj vas opozorim na pomen hebrejske besede za “srce”, ki jo tu uporablja Salomon. Označuje namreč središče notranjega življenja osebe, ki vključuje tako razum, kot tudi voljo in emocije. Potemtakem Salomon ne raziskuje kakor distancirani opazovalec, ampak kot pristni udeleženec, kar je razvidno že v prvi vrstici 2. poglavja:

Rekel sem v svojem srcu: Daj, da te izkusim z veseljem; uživaj, kar je dobro! (Prd 2, 1a Chr.)

Ko beremo naprej, odkrivamo obseg njegovega raziskovanja, ki bi znal koga presenetiti. Beremo iz Chraskovega prevoda:

Namenil sem se v srcu, streči svojemu telesu z vinom, a vodi naj me pri tem z modrostjo moje srce, in se poprijeti nespameti, dokler spoznam, kaj bi bilo dobro človeškim sinovom delati vse svoje žive dni. 4 Lotil sem se velikih del: zidal sem si hiše, zasajal si vinograde, 5 napravljal sem si vrte in nasade in v njih zasajal vsakršno sadno drevje; 6 naredil sem si vodnjake, da bi iz njih namakal gozd rastočega drevja. 7 Kupil sem si hlapcev in dekel in imel doma rojene hlapce; tudi sem imel velike črede govedi in drobnice, več nego vsi, ki so bili pred menoj v Jeruzalemu. 8 Nakopičil sem si tudi srebra in zlata in dragotin, lastnih kraljem in deželam; oskrbel sem si pevcev in pevk in kar je človeškim sinom v veselje: ženo in žene. 9 Tako sem postal velik in sem prekosil vse, ki so bili pred menoj v Jeruzalemu; tudi moja modrost je ostala pri meni. 10 In karkoli so želele moje oči, nisem jim odrekel; svojemu srcu nisem zabranil nobenega veselja, kajti moje srce se je veselilo ob vsem mojem trudu, in to je bil moj delež od vsega mojega truda. (Prd 2, 3–10 Chr.)

Ta kralj je sicer sam imel neverjetne možnosti, a menim, da se je upravičeno lotil vprašanja, kaj naj bi bilo vsem ljudem dobro početi. V tem opisu pa so že razvidni namigi na ponavljajoči se poudarek te knjige, in sicer na veselje v uživanju Božje dobrote. Prvi primer tega je:

Nič ni boljšega za človeka, nego da bi jedel in pil in dal duši svoji uživati dobro v svojem trudu. A videl sem, da je tudi to iz Božje roke. 25 Kajti kdo more jesti in kdo more uživati kaj brez Njega? (Prd 2, 24–25 Chr.)

Tovrstna izrecna spodbuda k veselju oz. uživanju se v tej knjigi pojavi celó sedemkrat, in sicer vedno na strukturno ključnih mestih besedila. Na primer v 9. poglavju, kjer trdi, da Bog celó v luči grozeče minljivosti življenja spodbuja k uživanju:

Pojdi, jej z veseljem svoj kruh in pij svoje vino z blagim srcem; kajti Bog je že zdavnaj odobril tvoje dejanje. 8 Ob vsakem času naj bodo čista tvoja oblačila in olja naj ne manjka na tvoji glavi! 9 Uživaj življenje z ženo, ki jo ljubiš, vse dni svojega ničemurnega življenja, ki ga ti je dal pod solncem, vse dni svoje ničemurnosti; kajti to je tvoj delež v življenju in v trudu, s katerim se trudiš pod solncem. (Prd 9, 7–9 Chr.)

Salomonovo stališče do uživanja je videti zelo trdno, posebej ker zgoraj omenjeni odlomek tesno obkroža cela vrsta opažanja hudega. Tu je na primer splošno pravilo, da zlo enako prizadene verne in neverne:

Vse je enako vsem, eno naključje za pravičnega in brezbožnega, za dobrega in čistega in nečistega, za njega, ki daruje, in za njega, ki ne daruje; enako dobremu kakor grešniku, /…/ (Prd 9, 2 Chr.)

Podobno piše takoj po prej omenjeni spodbudi k uživanju, kjer nadaljuje z hudo absurdnostjo življenja in sicer:

Obrnil sem se, in videl sem pod solncem, da ni hitrim zagotovljen tek, ne junakom zmaga, tudi ne modrim kruh, a tudi ne razumnim bogastvo, in tudi ne veščakom priljubljenost, kajti čas in razmere naklanjajo vse. 12 Kajti tudi svojega časa ne ve človek;... (Prd 9, 11–12a Chr.)

V tem življenju »pod soncem« žal ni nobenega zagotovila. Kljub temu, da domnevno pridno študiraš, ni zagotovila, da te bodo profesorji ocenjevali pravično. Lahko, da si najbolj primeren kandidat za zaželeno službo, a te preskoči znanec kadrovskega delavca. Vsak dan si lahko na fitnesu, nekega dne pa si lahko žrtev prometne nesreče. Investiraš lahko v navidezno solidno in napredujočo firmo, a žal ne moreš predvideti vseh odločilnih sprememb na odru svetovne politike in gospodarstva.

Skratka: Salomon nas surovo spomni na hudo absurdnost našega življenja v katerem »čas in naključje /.../ zadevata vse«. (Prd 9, 11 SSP). Prav zaradi tega iskrenega soočanja s temno platjo življenja, zelo izstopa njegova spodbuda k uživanju, veselju in radosti. Kot rečeno, Salomon si ni zatiskal oči pred neizogibnim trpljenjem in smrtjo. Bil je realist. Velikokrat omenja minljivost oz. nečimrnost življenja ipd. Toda na ključnih mestih knjige Kohelet močno spodbuja k uživanju v Božjih darovih, ki smo jih v življenju deležni. Ta njegova spodbuda pravzaprav izstopa tako močno, da je knjiga ob prvem branju marsikomu videti protislovna.

Kohelet torej prepričljivo spodkopava prepričanje, da naj bi biblijski Bog poudarjal t. i. »onstransko« življenje na račun t. i. »tostranskega«, se pravi da naj bi zavračal bogata doživetja tega življenja v imenu večnega življenja. Najsi tudi ugledni predstavniki krščanstva učijo drugače, prav je, da premislimo, zakaj bi jih poslušali. V naslednjih tednih bomo razpravljali še o marsikaterem vidiku biblijskega pogleda, nadaljevali bomo namreč s spraševanjem o smiselnosti dela in ustvarjalnosti, modrosti in vednosti in – zakaj pa ne – tudi o smiselnosti oz. nesmiselnosti religioznosti. Za začetek pa nam Kohelet nedvoumno poudarja vrednoto, da naj človek – kljub bridkostim življenja – uživa Božje dobrote.

V prid širšega pogleda na svet pa Kohelet k tej vrednoti prispeva komplementarno vrednoto, namreč, da naj živimo in se radostimo v skupnosti z drugim(i). Tako beremo v 4. poglavju:

In obrnil sem se in sem videl ničemurnost pod solncem: 8 Samec je in nima druga, tudi nima sina, ne brata, a mnogemu njegovemu trudu ni konca; pri vsem tem se njegove oči ne nasitijo bogastva. Ne misli: Za koga se trudim in svoji duši kratim dobro? Tudi to je ničemurnost in prehudo opravilo. 9 Bolje je dvema nego enemu, ker imata dobro plačilo za svoj trud. 10 Zakaj če padeta, vzdigne tovariš tovariša; ali gorje samemu, ko pade in nima druga, da bi ga vzdignil! 11 Tudi kadar dva vkup ležita, se grejeta; a kako se hoče kdo zgreti, ko je sam? 12 In če enega siloma napadejo, se dva v bran postavita; in trojna vrvica se ne raztrga lahko. (Prd 4, 9–12 Chr.)

Tako torej v dobrem kot v slabem Kohelet poudarja smisel soudeležbe in biti predan drugemu. Ta vrednota pa med drugim varuje prej omenjeno vrednoto uživanja pred tem, da bi se prevesila v hedonizem.

6. Nedoslednost Salomona oz. človeka
Salomon je to sicer razumel, vendar mu ni vedno uspelo živeti v skladu s svojim spoznanjem. Njegov nauk namreč predpostavlja stališče uvodne knjige Biblije, to je 1. Mojzesove knjige, kjer beremo, da je Bog ustvaril vse ljudi po svoji podobi oz. da bi svetu vladali enotno v skupnosti (gl. 1Mz 1, 26–27). Enako namreč, kakor pri treh osebah samega Boga, naj bi bili ljudje eno – to je popolnoma osredotočeni na drugega in dejavni drugim v prid. Salomon je sicer podpiral takšno vrednoto dejavne ljubezni, vendar mu ni uspelo dosledno živeti v skladu z njo.

Sčasoma ga je namreč zapeljalo prav njegovo izredno ekstravagantno življenje. Toda kar zadeva biblični nauk, tega ni povzročil njegov poudarek na uživanju in veselju nad tem, kar nudi to življenje. Saj Biblija na drugem mestu celó pravi, da so asketske prepovedi glede hrane, ženitev ipd, nauk demonov (1Tim 4, 1–3). Pravzaprav je problem v človekovi nagnjenosti k sebičnosti. Glede na to, kako Biblija obravnava to splošno človeško nagnjenost, namreč sploh ni presenetljivo, da kralju Salomonu ni uspelo dosledno živeti drugim v korist. Niti ni presenetljivo, kako so ljudje zavidali njegovemu slovesu in ekstravagantnemu življenju. Mar ni vse to pričakovano?

In vendar: predstavljajte si nekaj nepričakovanega. Predstavljajte si kralja, ki je drugačen. Predstavljajte si vladarja, ki je kralj, kateremu Bog daje vso modrost in moč, ampak ta zavrača sebično ekstravagantnost in nasilno ter izkoriščevalsko oblast. (gl. Iz 11, 1–6). Po naravi namreč – kakor v Bogu samemu – živi drugim v prid. Ali bi takšnega kralja sploh hoteli sprejeti? O tem lahko beremo v Evangeliju po Mateju.

54 Prišel je v domači kraj in jih učil v njihovi shodnici, tako da so se zelo čudili in govorili: »Od kod temu ta modrost in ta mogočna dela? 55 Ali ni to tesarjev sin? Ali ni njegovi materi ime Marija, njegovim bratom pa Jakob, Jožef, Simon in Juda? 56 In njegove sestre, ali niso vse pri nas? Od kod torej njemu vse to?« 57 In spotikali so se nad njim.« (Mat 13, 54–57 SSP)

Jezus bistveno prekorači človekovo skromno pričakovanje in zato ga zavračajo. Pravijo: »Od kod temu ta modrost in ta mogočna dela? Ali ni to tesarjev sin? Ali ni njegovi materi ime Marija, njegovim bratom pa Jakob, Jožef, Simon in Juda?« Človek pač raje ustvarja Boga po svojem pričakovanju oz. svoji podobi. V tem je namreč izvor psevdokrščanstva, ki vse do danes marsikoga bega. Zato so Pavlove besede še vedno izzivalne, na primer, ko je stopil na sredo Areopaga in jim razložil:

Bog, ki je ustvaril vesolje in vse, kar je v njem, on, ki je neba in zemlje gospodar, ne domuje v svetiščih, ki jih je zgradila človeška roka. 25 Njemu sploh ni potrebno, da bi mu stregle človeške roke, temveč sam vsem daje življenje in dihanje in vse. (Apd 17, 24–25 SSP)

Bog predvsem daje. Človek pa raje vztraja pri starih predsodkih. Zelo ironično je, kako večina – bodisi vernih bodisi nevernih – misli, da je krščanstvo religija, ki zahteva, da se žrtvujemo, češ da nas stvarnik sveta potrebuje. Kljub temu pa Bog potrpežljivo vztraja vsem nam v prid.

Zaključek
V zvezi s tem nam zelo pomaga knjiga Kohelet, kajti kakor pravi Schultz: »dejavnost, ki se Bogu v knjigi Kohelet najpogosteje pripisuje, je dajanje.« (Schultz, 2000: 212) Kohelet je torej izredna knjiga, ki nas usmerja k razmišljanju o življenju, s tem pa tudi k smislu življenja. Schultz povzema sporočilo knjige takole:

Kohelet se lahko bere kot knjiga, ki bralca izziva k veselju, neutrudnem naporu in proslavljanju življenja, kljub njegovi minljivosti in kljub vsej negotovosti, netransparentnosti in krivičnosti, ki jih v njem izkušamo. (Schultz, 2000: 215)

Širši biblični kontekst oz. ostale knjige Biblije pa nas vabijo k polnosti tega izkustva tj. k doživetju tistega drugega kralja, ki ga človeški predsodki še vedno zavračajo. Za takšno izkušnjo pa mora človek zapustiti držo zgolj opazovalca, postati mora pristni udeleženec.

Tako bi lahko izkusil dejstvo, da izvirno krščanstvo ne poudarja večnega življenja na račun tega časnega, da ne zahteva odrekanja bogastvu izkustev in žrtvovanja tega življenja za dosego nekakšnega »onstranstva«. Saj je Jezus enkrat za vselej daroval svoje življenje, da bi mi že tu »pod soncem« lahko živeli. Pristni udeleženec pa tudi ne zamiži pred težkimi absurdnostmi tega življenja. Nasprotno: to med drugim pomeni soočiti se z zlom zavračanja Jezusa in dojeti smisel tega, da je on temu zlu navkljub vztrajal pri vrednoti predanosti drugemu. Jezus namreč kot edini dosledni učitelj vseskozi udejanja svoj nauk, da je »večja sreča /.../ dajati kakor prejemati« (Apd 20, 35 SSP). In prav tu je razkrit smisel življenja.

Njegova – po nekaterih ocenah – pretirana predanost drugim kaže tudi na širokosrčnost njegovega Boga, ki vsem rad daje – zlasti svojemu Sinu. Jezusu je namreč Bog, Jahve, že od vekomaj predan. In ta, prav zato, ker je Jezusu predan, ne bo večno čakal oz. v nedogled dopuščal vsako našo držo in odločitev, ki nasprotuje temu, kar v najvišjem smislu je oz. življenju drug za drugega. Skratka, Bog vsem rad daje, vendar ne more vedno zamižati pred zavračanjem Jezusa, saj bi to njegov odnos do Jezusa oropalo smisla (gl. Jn 3, 35–36). Bog je torej tisti, ki predvsem daje oz. čaka, a ne brez namena, ne brez smisla. Kakor je pisal apostol Pavel: »Ali mar preziraš bogastvo njegove dobrote, potrpežljivosti in prizanesljivosti, ne da bi vedel, da te Bog s svojo dobroto navaja k spreobrnjenju?« (Rim 2, 4 SSP)

Zaključujem. Z današnjo temo o smislu življenja smo si ogledali, kako nas Kohelet nedvoumno in iskreno spodbuja k uživanju Božje dobrote. In to prav v luči grozeče minljivosti in z njo absurdnosti življenja. Vseeno Kohelet priporoča, naj »človek jé in pije in uživa dobro pri vsem svojem trudu.« To je namreč »vsakemu Božji dar,« ugotavlja. Hkrati pa nas spodbuja, naj živimo in se radostimo v skupnosti z drugimi oz. v pridanosti drugim. Na žalost, kralj Salomon ni živel dosledno, je pa dosledno živel nek drugi kralj, ki zavrača sebično ekstravagantnost ter izkoriščevalsko oblast. Raje namreč drugim podarja Božjo dobroto. S tem pa odkriva smisel življenja. Čas je torej, da se otresemo starega prerekanja, ki ga po svoji meri spodbujata psevdokrščanstvo in psevdoznanost, ter se na novo poglobimo v smisel bogastva življenja.

Pišite predavatelju